Rada berem pravljice, čeprav sem že zakorakala v drugo polovico stoletja. Imajo srečen konec. Poleg tega verjamem, da je življenje pravljica.
To o čemer bom pisala se začne kot pravljica in se nadaljuje v resnično zgodbo. Samo ime sem spremenila.
Nekoč sta živela mož in žena, ki sta za boljše življenje zapustila dom in se odpravila v drugo deželi, kjer naj bi se bolje godilo. Kmalu ju je življenje obdarilo z ljubko deklico, ki sta jo poimenovala Andreja.
V tuji deželi nista imela doma. Živela sta pri znancih, prijateljih in majhnih podnajemniških sobicah. On je delal, ona je skrbela za ostalo.
Ko je bila deklica stara približno 5 let, sem družinico prvič opazila. Mojo pozornost je pritegnila njihova nenavadnost in predvsem živahnost deklice. Majhna, drobna, nasmejana, radoživa deklica je v mestnem parku tekala in skakala od vode do staršev v samih spodnjih hlačkah. Ko so odhajali je malčica veselo čebljala okoli staršev. Mati je nosila vrsto polnih vreč, mož pa si je oprtal svoj suknjič. Tako so odšli iz mojega vidnega polja.
Sem učiteljica in sem poučevala otroke stare 9 in 10 let to je tretji in četrti razred osemletke ali 4 in 5. devetletke.
Septembra sem se veselila nove generacije, novih izzivov novih spoznanj. Čas spoznavanja otrok in še staršev.
Prve dni sem se osredotočala na otroke. Spoznavanje njihove raznolikosti mi je vedno predstavljala posebno zadovoljstvo. Spoznavanje staršev je dopolnilo sliko, ki sem si jo ustvarjala. Neko svojo učenko sem videvala z mamo, ker jo je po pouku vedno čakala v avli.
Nekega dne sem po službi odšla v bližnji trgovski center. Ko sem tako zamišljeno hodila po avli sem opazila svojo učenka, kako na eni od klopic nekaj piše. S kotičkom očesa sem zaznala nekaj znanega. Piše domačo nalogo. Poleg je sedela mama z vrsto vreč ob sebi. Nenadoma me je spreletelo spoznanje, V mislih se mi je prikazal prizor iz mestnega parka pred več leti. To je ona. To je tista mala deklica iz mestnega parka. Sedaj je moja učenka!
In zakaj piše domačo nalogo v trgovskem centru?
Mati je ostala sama s punčko. Tu pa tam je kdaj dobila priložnostna dela. Spali sta. kjer sta lahko. Socialna služba bi deklici pomagala, tako, da bi jo dali v mladinski dom, a mati se ni želela ločiti od hčerke. Tako sta živeli skromno in skušali sta biti čimbolj neopazni. O kakršnih koli težavah nikoli nista govorili ne deklica ne mati.
Andreja je bila izjemno bister, zelo radoveden in hitro učljiv otrok. Znanje je kar » požirala«. Vedno je hotela vedeti še več. Poleg tega je njena vedrina, nasmejanost in dobra volja napolnjevala ves moj učni prostor.
Takrat smo učitelji imeli malo več svobode. Na lastno željo in interes sem imela v razredu akvarij, terarije in nekaj kletk z malimi hišnimi ljubljenčki. Andreja je z velikim veseljem sprva pomagala pri hranjenju in čiščenju kletk in akvarij. Kasneje je vse hotela postoriti sama. Včasih je ostala po pouku in imeli sva veliko časa za spoznavanje. Njeno čebljanje in navdušenje je izžarevalo veliko pozitivne življenjske energije. Njen smeh je napolnjeval prostor in ob njej sem se počutila krasno. Kdo bi rekel, da ta otrok nima kje spati, nima svoje sobe, nima svoje postelje, nima umivalnika, nima tuša, nima mize za pisanje nalog, kaj šele igrač…Prav nikoli se ni pritoževala nad svojo usodo ali da bi bila zato žalostna.
Jezila se je na mamo, ker ji ni pustila na šolski ples. Mama mi je zaupala, da jo je strah, da ji socialna služba lahko odpelje otroka, če je ne bo poleg.
Bližal se je konec šolskega leta. Odločili smo se in organizirali izlet v Piran.
 |
| Vir: Tanja Sambolec |
